Astarte

Zjutraj sem stremla v tvoj gol hrbet, se sekundo zatem ovila okrog tvojega telesa in se z rokama sprehajala skozi tvoje lase. Kot to počnem vsako jutro, ko se zbudim ob tebi. Poslušala sem tvoje dihanje in rahlo mrmranje ob ugodju, ki si ga čutil ob vsakem mojem dotiku. Še 5 minut me je ločevalo od odhoda. Še 5 minut je moja dlan počivala v tvoji.

Noč poprej sem s poljubi prekrivala tvoj obraz. Objela sem te, kot da se borim za življenje. Moja ljubezen je bila tako močna, kot še nikoli. Tvoje telo je prevzelo moje in se združilo v popolnosti.

Spomini, ki so tako intenzivni, a tako se zdijo oddaljeni. Želim jih nazaj. Želim tvoj objem. Potrebujem te, kot še nikoli. Potrebujem tvoje besede, tvoje dihanje. Želim da so zadnja stvar, ki jo slišim, preden se poglobim v spanec. Kot vsak večer…razen današnjega. Ne vem, kako mi je uspelo izgubiti najdražjo stvar na svetu. Dokler je ne dobim nazaj, si ne bom odpustila. Nikoli.

Nočem  da veš, kako boli. Nočem da vidiš morje solza, ki so napolnile moj svet. Nočem da veš, kako trpim vsak trenutek, ko te ni ob meni. Nočem časa zase, kajti ves čas na svetu, ki ga imam, bi posvetila samo tebi. Odšla bi, v neznano. Zbežala.

Ljubim te. Za vedno.