Astarte

Danes se je obetal zanimiv dan. Osveščanje ljudi o problematiki okuženosti z virusom HIV, pripenjanje rdečih pentljic ter deljenje kondomov na stojnici. Dejansko sem si predstavljala, da je o tem bilo že toliko rečenega, toliko napisanega…da praktično ne bova imela nikakršnega dela z razlagami tipa: HIV je virus, AIDS je že razvita bolezen. Kdo tega ne ve??? Na moje presenečenje, tega dejansko sodeč po današnji izkušnji ne ve 50% ljudi. Je pa res da tudi navadno izobraženi smrtniki ne vemo vsega, kot na primer dejstva, da bi potrebovali cel bazen sline, da bi lahko nekoga okužili na ta način, saj je vsebnost virusa v slini tako minimalna, da ni razloga za bojazen. Tudi s krvjo okuženi komar nam ne more posredovati virusa. Na takšna in podobna vprašanja so morali mimoidoči odgovoriti, če so si hoteli prislužiti darilce v obliki kondoma.

Nekateri od starejših ljudi so se samo zvedavo približali stojnici, saj jih je premagal slovenski hrčkarski instinkt: ‘KJE SE DELI KAJ ZASTONJ?’. Ko so se približali in ugotovili da sredi mize stoji plastični dildo, kot pripomoček za demonstracijo natikanja kondoma, so že čudno izbulili oči. Ko pa sem jim ponudila kondom, jim je postalo jasno, da darilca v rdečih ovojčkih niso zastonjske čokoladice. Nekaj teh starejših je zamahnilo z glavo, češ:” tega ne potrebujemo več” Sprašujem se, ali se v zrelih letih res več ne sexa? Ali pa je samo žalostna resnica, da se kondomov starejša generacija ne poslužuje, kot je izjavil nek mimoidoči moški srednih let: ”Nikoli jih nismo uporabljali, jih pa tudi sedaj ne bomo! Najboljše je brez!” Takoj sem se odzvala: ”Res je boljše brez, ampak to vas ne zaščiti pred okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi!” Branil se je:”Ja, moraš pa vedeti kdo je tvoj partner, da mu lahko zaupaš in v kakšnem krogu ljudi se giblje.” Dr. House se s tem ne bi strinjal: ”Everybody lies”… Torej gospod, kako ste lahko prepričani, da vas žena ne vara? Očitno je nekaj ljudi pripravljeno postavljati zaupanje pred varnost. Nekateri od starejših pa so se le opogumili in vzeli kak kondom z izgovorom, da je za njihove otroke in zraven nagajivo pomežiknili

Presenetljivo je tudi dejstvo, da se je opogumilo pristopiti kar nekaj mladih z željo da si pripnejo rdečo pentljo. Ko pa smo jim ponudili kondome, je kar nekaj parov zamahnilo zroko češ da jih ne potrebujejo. Je že res, da je v Sloveniji trenutno znanih le 310 okuženih z virusom HIV, vendar imam občutek, da se velika večina teh mladih ljudi ne zaveda dejstva da obstaja veliko število ostalih spolnih bolezni, ki so zelo razširjene, kot sta naprimer klamidija ali HPV, ki prav tako ni ozdravljiv, nekatere od vrst tega virusa pa celo povzročajo raka ali vsaj neprijetne bradavice na spolovilih. Koliko od teh mladih se zaveda resnosti ostalih bolezni? Na žalost je bilo danes potrjeno dejstvo, da zelo malo. Le nekaj od teh ljudi je znalo komaj našteti še kakšno drugo spolno bolezen. Znali so povedati le ime, kaj natanko povzročajo, pa je bila že velika neznanka.

Pohvalno se mi zdi, da je pristopila skupina mladih totalno ignorantskih neizobraženih pubertetnikov (južnih prijateljev). Prvi korak je očitno že storjen v pravi smeri, saj je bil njihov edini namen pograbiti čim več zastonj kondomov. Zdi se mi ok, da jih vsaj uporabljajo, če že ravno ne vedo zakaj. Izkazalo se je da ne znajo odgovoriti niti na eno vprašanje. Niso vedeli niti kako se HIV prenaša, kakšna je razlika med AIDSOM…vendar so si obupno želeli nakrasti čimveč materiala. Tako sem jih izzvala, naj mi demonstrirajo pravilno nameščanje kondoma. Pred svojimi kolegi so se delali totalne frajerje, ampak ne vem, če so se zavedali da je vsak izmed njih izpadel prava budala, ki ne zna uporabljati kondoma. Kondoma na začetku niso stisnili s prstoma, zato je zastal velik mehurček zraka. Na to smo jih opozorili in bravo on pametan, začne udarjati po mehurčku zraka in reče: ”evo, ni ga več”. Očitno ga je stvar zintrigirala in je hotel popraviti vtis, zato je kondom še enkrat snel in ga ponovno nataknil kot nogavico. Ko so me začeli žaliti, češ naj jaz demonstriram ker izgledam izkušena in nesramno strmeti v mojo zadnjico, se je mojemu dragemu pojavil primatski tunelski vid in samo misel na eno stvar:”ubiću ga”, je bilo predstave konec. Ne, ni nikogar udaril, ampak mislim da mu je zelo žal da ni. Kakorkoli, dojeli so njegov grd pogled.

Ja, zanimiv dan. Mimogrede: Hvala Iztoku za darilno vrečo. Opravil si zelo dobro delo in zagotovil da še nekaj časa po svetu ne bo tekal pamž z najinimi hiper čudnimi geni

”Usedla se je na kavč. V naročje je vzela svojo 5 letno hči. Hotela se je pogovoriti. Šlo je spet za majhne neumnosti. Male laži. Tedaj pa jo je mala presenetila. Odreagirala je vse preveč zrelo:”Nihče ni brez laži. Vsakdo jih ima. Tudi jaz. Vendar, če se zelo potrudim, zelo zelo močno, in zaprem oči, izginejo.” Punčka z dvema čopkoma, vsakim, na strani, z rahlo smešnimi, na novo rastočimi stalnimi zobki je imela prav. Zato se je odločila, da ji ta večer ne bo več rekla ničesar. V naročju jo je stisnila na prsni koš in jo zazibala. Bili sta sami.

…teden dni kasneje…

Na vrata je potrkal on. Pričakovala ga je. Bil je neverjetno svetlolas. Tako kot ona. Barvi njunih las sta se popolnoma ujemali. Telo je imel svojemu poklicu primerno izklesano. Bil je mizar. Privlačil jo je. Prvi trenutek, ko je začel z delom v delavnici je vedela. Zgodilo se bo. Čutila je. Mati samohranilka v takem položaju težko dobi tako priložnost. Zato se je odločila, da je ne izpusti. Hči je vikend preživljala pri babici. Tako se je nekega večera pred začetkom vikenda odločila. Ta vikend, bo moj. V kleti je še zadnjič pospravljal svoje orodje. Imel je zanimivo okvirno stojalo, kamor je pospravljal vse svoje pile, rezila in ostale manjše pripomočke. Najbrž si ga je izdelal sam. Rezilo je vtaknil v okvir in sledil njenemu namigu. Zapeljevala sta se že cel teden a do tedaj še nista imela konkretne priložnosti. Pridružil se ji je v spalnici. A vrnil se je v klet. Še eno majno stvar je imel za opraviti. ”Pridem takoj,” je rekel. In res. Ni minilo 5 sekund, že je bil za njo. Povabila ga je v posteljo. Bilo je nekaj nežnosti, a sta oba od utrujenosti zaspala.

Prišle so sanje. Močne sanje. V njih je nad sabo videla svojo hči, kako ji govori: ”Nihče ni brez laži. Vsakdo jih ima. Tudi jaz. Vendar, če se zelo potrudim, zelo zelo močno, in zaprem oči, izginejo. Prosim, ne ustraši se. In obljubi mi: za nobeno ceno mu ne izdaj da veš.” Prikimala je. Punčka jo je popeljala skozi realnost. Pokazala ji je resnico. Kot film se ji je vrtela pred očmi. V klet se je za nekaj sekund vrnil, ne z namenom da pospravi orodje temveč da rezilo vzame iz okvirja. Zataknil si ga je za pas in s odpravil k njej v posteljo.  Videla je sebe. S prerezanim krvavečim vratom. Slika s je začela premikati proti neki lopi. Temačni kletni lopi. Na stenah so visele žage, razna orodja, ki jih še nikoli ni videla in kapuce, tiste visoke stožčaste bele kapuce z izrezanimi odprtinami za oči. Spoznala je motiv. Njen pokojni mož je bil črne polti. Veliko bolečine je že na ta račun prestala v življenju. Vendar tujec v njeni postelji? Tujec, ki jo sovraži zaradi dejstva, da je bil njen mož temnopolt? Kakšna napaka!

..od groze se je zbudila…

…vendar ji je v glavi odzvanjal stavek: karkoli narediš, ne daj mu vedeti, da veš! Počasi je odprla oči. Še vedno je imel prižgano majno luč. Bedel je. Očitno ni pričakoval, da se bo zbudila, zato je trznil. Nekaj kovinskega je zletelo na tla. Kot da bi hotel prikriti, je začel glasno govoriti, da si želi da zamenjata strani. ”Ne razumem, Posteljne strani?”je dejala začudeno. ”Ja” in jo je prijel za komolec, vmes pa se dotaknil tal in spretno izvedel manever. Neopazno je pobral rezilo in med prerivanjem, da hoče zamnjeati strani izvedel popolni obrat. V tistem je vstala in se mu izvila. Vedela je, da je to pravi in edini trenutek za pobeg. Na usta si je nadela najlepši nasmeh, ki jih je v tistem trenutku premogla: ‘’samo na wc skočim, ” je dodala z veselim glasom. Postal je živčen:”Moraš res. Zdaj? Pridi nazaj! Saj še niti nisva…” Hotel jo je ujeti za komolec, a ona je že pospešila korak. Za milimeter jo je zgrešil. ”Pridem zares takoj!” mu je zaklicala v popolnoma sproščenem tonu. Wc se je nahajal spodaj, v kletni etaži. Tekla je kakor so jo nesle noge. V wc-ju je imela telefon. Za nujne primere. Med drugim se je na telefonu nahajala celo direktna tipka za policijo. Brez oklevanja je dvignila telefon, poklicala policijo, a vse je bilo nemo. Lahko bi vedela.  Očitno se je dobro pripravil. Srce ji je začelo razbijati. Zaslišala je stopinje, ki se ji približujejo in njegov glas: ”Ne zaklepaj se!” Instiktivno se je zaklenila še enkrt. Dvojno. Edina stvar, ki ji je preostala, je bilo okno. Začela ga je z vso naglico odpirati. Trenutek groze se je stpnjeval..”

…in potem sem se zbudila. Jaz. Prižgala sem luči. Dvojne luči imam nad posteljo, med drugim imam eno točno nad glavo. V trenutku, ko sem ju prižgala, sta počili obe žarnici v luči, ki je nad mojo glavo. Očitno nekaj nad mano ždi…

Zjutraj sem stremla v tvoj gol hrbet, se sekundo zatem ovila okrog tvojega telesa in se z rokama sprehajala skozi tvoje lase. Kot to počnem vsako jutro, ko se zbudim ob tebi. Poslušala sem tvoje dihanje in rahlo mrmranje ob ugodju, ki si ga čutil ob vsakem mojem dotiku. Še 5 minut me je ločevalo od odhoda. Še 5 minut je moja dlan počivala v tvoji.

Noč poprej sem s poljubi prekrivala tvoj obraz. Objela sem te, kot da se borim za življenje. Moja ljubezen je bila tako močna, kot še nikoli. Tvoje telo je prevzelo moje in se združilo v popolnosti.

Spomini, ki so tako intenzivni, a tako se zdijo oddaljeni. Želim jih nazaj. Želim tvoj objem. Potrebujem te, kot še nikoli. Potrebujem tvoje besede, tvoje dihanje. Želim da so zadnja stvar, ki jo slišim, preden se poglobim v spanec. Kot vsak večer…razen današnjega. Ne vem, kako mi je uspelo izgubiti najdražjo stvar na svetu. Dokler je ne dobim nazaj, si ne bom odpustila. Nikoli.

Nočem  da veš, kako boli. Nočem da vidiš morje solza, ki so napolnile moj svet. Nočem da veš, kako trpim vsak trenutek, ko te ni ob meni. Nočem časa zase, kajti ves čas na svetu, ki ga imam, bi posvetila samo tebi. Odšla bi, v neznano. Zbežala.

Ljubim te. Za vedno.

Da, svet bo lepši in varnejši, ker nas je zapustil. Otroci in njihovi starši bodo mirnejše spali, normalnim ljudem pa ne bo potrebno gledati degeneriranega izrodka, kako mu bo vsak čas razpadel kak del obraza.

Ne, ne bom se ga spominjala po ne vem kakšni glasbi, ker je bila že back then zame eno samo vriskanje visokih cvilečih frekvenc ob vlečenju za jajca.

Zakaj za vraga bi človek prenašal naokoli 20 kg in več težke opreme in jo nato celo strpal na svoje bogo telesce? In ker to še ni dovolj, bi nase obesil pas z 8-10 kg  svinca? Pas ki se puncam ponavadi zajeda v kosti kolkov… Zakaj bi nase komaj vlekel 7 mm neoprensko obleko in se mučil z vsakim milimetrom posebej pri tem pa si polomil vse nohte? Zakaj bi se podajal v 13 stopinj hladno vodo, kjer najdemo le mraz in temo? Zakaj bi se podajal v nevarnost, kjer gre lahko narobe več kot ena stvar? Zakaj bi se ukvarjal s športom, ki je po ekstremnosti na najvišji možni stopnji in prednjači pred samim vrhunskim alpinizmom…po lestvici pripada smrtonosni številki 11. Zakaj bi tvegal možnost dušikove narkoze, dekompresijske bolezni, embolije in posledično možne paralize, izgube vida ali še kakšnih drugih možnih scenarijev? Zakaj bi se spopadal z veščinami kot je neprijetno praznenje maske, kjer ti voda zalije nos in pozabiš prvi trenutek da sploh lahko dihaš? Zakaj bi se mučil z izenačevanjem pritiska, glavoboli in dehidracijo. In za kaj za vraga bi za tako mučenje odštel 265 €?

Zato.

Ker v modrini izgine svet. Svet hrupa zamenja svet tišine. Je pobeg iz realnosti, kot svet sanj. Ker človek začuti svojo majhnost in minljivost. Ker izginejo problemi in ostaneta samo počasen vdih in izdih. Najbolj elementareni funkciji življenja, kateri vse prevečkrat zanemarjamo. Ker izgine teža, ki jo nadomesti lebdenje. Ker te umirja zvok lastnega srca, ki ga slišiš prihajati navzgor po grlu.  Okrog tebe je nov svet, ki je bil včasih človeku dom. Ker se ti odkrije vse, kar te je poprej, ko si bil samo majhna pikica na gladini, navdajalo s strahom. Ko pogledaš globini v oči te umiri, poprej neznani svet te prevzame. Strah izgine. Ostaneš sam. Ker je to preizkušnja lastne mentalne stabilnosti in sposobnosti ostati miren ter se prepustiti. Ker človek od tega občutka postane odvisen. Niti predstavljati si ga ne more, dokler ga ne izkusi.

Moj odgovor je zato. Naj vsak poišče svojega.

Moški so bitja, ki bi jih v splošnem lahko primerjali s svinjami, prasci in mogoče mojo psičko, ki se tako rada valja v kravjekih. When it comes down to hygiene, they’re all pigs. No seveda izjeme potrjujejo pravilo, zato izvzemam svojega dragega, ki mi je pravzaprav dal povod za pisanje te dotične, boleče teme. Seveda mišljeno v pozitivnem smislu, saj me njegova izjema prijetno preseneča. Kar se pa tiče ostale večine, recimo temu da iz mene govorijo izkušnje let.

Torej zakaj? Ker ko se tip obrije enkrat na teden in nase zlije tisto aftershave dišavico, misli da je spreman najmanj za mistr tekmovanje, zraven pa si obupno želi pohvale svoje ženske. To nakazuje z izjavo: ”poglej draga, obril sem se!” Ja vaw, hočeš mogoče medaljo ali posebno priznanje, ker si končno skinil svojo bedansko brado? Kaj ni to samo po sebi umevno da skrbiš sam zase?

No, pa se spravimo na osnovno veščino; tuširanje ali kopanje. Ste vedeli, da obstajajo moške vrste, ki se kopajo samo enkrat na teden, cel teden nosijo iste gate in še posebej je to dejstvo vidno če so bile bele, na koncu tedna pa ne…ker enim tipom se pač ne da po uriniranju otresti, kaj šele obrisati ali umiti svoje stvarce. Torej, pa naj bodo gate rumene. A, nazaj h kopanju. Slednji primer je torej najhujši možni. Obstajajo tudi šparalci vode in mila. To so tisti posebneži, ki si v kad natočijo 10 cm vode brez mila, se vsedejo v banjo in se z vodo špricajo po zgornjem delu telesa. Zabavno, moram reči.

Pa se spravimo na dlake. Dragi moški, ali res mislite,če se umijete z vodo, čez dan pa nemarno švicate, da bo voda izprala vse stare grehe? Ne boste verjeli ampak na dalke se včasih prime loj, ki se izloča skupaj s potom, se trdovratno zasuši ter sprime z dlako in glej ga zlomka, naslednjič ko se spotite kljub vsem ‘Kilimanjaro effectom’, nemarno smrdite! Torej, ste slišali kdaj za priporočilo da si človek obrije dlake ali vsaj delno postriže, že zaradi samega higienskega minimuma? Poznam tipe, ki se v življenju še nikoli niso ostrigli:/

Bi rekli še kakšno o nohtih? Kremplji, seveda urejeni, so simbol žensk. Zna biti dokaj neprijetno videti umazane črne nohte, kaj šele zvečer v postelji biti popraskan zaradi dolgunov na nogah. Fantje, kratko je sladko To da kak krempelj zarijemo v vaš hrbet, je naša domena.

Trljanje mud, prdenje in riganje pred tv-jem. Ne vem če bi to sploh komentirala ali dajala nasvete zakaj ne… Okej prvi del še nekako razumem. U bistvu sem moškim včasih pošteno nevoščljiva. Kaj je lahko lepšega biti zleknjen na kavč in se držati za najlepše orodje pod soncem?

Puščanje umazanih gat na postelji, za posteljo, pod posteljo, na mizi, na stolu, everywhere??? Ok, nogavice vam še oprostim, pa tudi to. Če vam pridne ženske perejo, bodite vsaj toliko da date prat.

Torej dragi prašički, zamislite se, poboljšajte se!

In je minil najin prvi skupni dopust.  Prehitro. Veliiiko prehitro. V petek dopoldne sva se z mojim najdražjim Snowblindom odpravila v sončni Portorož. Ob koncu raznih ‘’sem pa tja pa teke fore pripetljajev” sva se spraševala, kdo bo o tem pisal blog. Zakaj pa ne kar oba? Ženske opazimo tako ali tako vse ostale malenkosti, ki so moškim 9. skrb. Torej si predstavljam, da bo zelo zabavno brati isto dogodivščino z dveh popolnoma različnih vidikov.

No, naš junak Zaslepljeni sneg si je kupil Halcyon explorer, nekakšen nadomesten bcd za tehnično potapljanje a.k.a ‘respirator’ =) In valda kot vsak moški, ki dobi novo igračko, jo je mogu takoj sprobat, na Nitrox tečaju. Ampak ne, to ni bilo dovolj. Moral se je zjutraj, ko sva se odpravljala z vso prtljago, sprehoditi v stilu ‘Tananananana…Bad to the bone’ do avta. To je zgledalo približno tako: Gucci očala, pogled na levo, pogled na desno, ali me vsi opazijo?, Technisub potovalka v eni roki, na hrbtu pa kaj drugega kot novi Halcyon. Valda ubogi ženici – meni, je pa poturil Mercator vrečko s hrano. In sva šla…

Apartma sva imela rezerviran na nekem hribu Kampolin nad Lucijo. Seveda sva si vse vestno pogooglala, sprintala, a še vedno falila…^^ No vsaj za nekaj ulic. A kot naročeno sva naletela na lokalnega geodeta, ki naju je usmeril. Ampak pššš, tega moški ne priznajo. Ker oni so super navigatorji in se nikoli ne zgubijo.  Cesta do apartmaja je imela totalno divji nakolon 20%, speljala sem ga v prvi. Na vrhu pa prelepa hišica v samoti, s pogledom na morje. Za zelo ugodno ceno, brez provizije agencije, sva dobila kar celoten apartma za 5 ljudi, s kuhinjo, dnevno sobo, televizijo, radiem, zasebno spalnico in… rjavo kopalnico?!?! Ja, grozna temno rjava kopalnica iz socialističnih časov, kamor sem komaj pririnila svojo rit (ne vem točno ali je moja rit tako ogromna, ali pa samo kopalnica tako miniaturna), mi je povzročala odvratne filinge…torej rezultat? Skoraj nič prebitega časa v njej…jaz pa temu primerna Občasno je v spalnici zabrenčal kak žužek smradljivček in ko sem že vreščala naj ga moj veliki pogumni rešitelj odstrani in ko je ta že zamahoval z raznimi blazinami in strašil naokoli s kozarcem, se je izza postelje prikazal ogromen pajek in malo stvarco pojedel. Kako natančno velik je bil zaposteljni živalski vrt niti ne želim razmišljati. Ampak pustimo neprijetnosti.

Ta dan sva prebila ob crkljanju, žrtju hrane v postelji (ker ni bilo nikjer mamic, ki bi pridigale o oliki), drnjohanju, čohanju, sprehajanju ob obali, sladoledarjenju, metanju kvazi žabic v morje (moje so neredlile le en velik pljusk:), stiskanju, poljubljanju, gledanju sončnega zahoda in brukanju ob neprepoznavanju svojega lastnega dajv inštruktorja , ki to seveda ni bil. Zvečer sva se v postelji basala z mamino božansko torto in na prenosniku gledala filme. Dan pred potopom je bil naravnost popoln. Počutila sem se kot na nekakšnem honeymoonu. Res lepa proslava pol leta najlepših občutkov ever known to katka-kind.

Naslednje jutro navsezgodaj sva se spravila po konci, hotela podkrepiti za delovni d-day, a kaj ko so vsi velikonočni pirhi in ostale shlajene stvari v hladilniku prešle iz trdnega v še trdnejše stanje. Moj dragi moški je pošteno zamrznil jajca. Tako zelo, da so bile sredice trde kot kamen. Kako mu je to uspelo? Baje nekaj v zvezi z nezmožnostjo pomnenja hladilnika, da je iz sedmice nastavil nazaj na tri. Ne bi vedela. Zveni čisto preveč tehnično

Nato sva se zapeljala do Bernardina in na klopci čakala inštruktorja, ter opazovala ljudi. Mimo naju so hodile horde malih (beri od 6-12 let) v hardcore neopren oblečenih regatkarjev in njihovih bolestno ambicioznih staršev. V rokah jim je manjkal samo še bič in v ustih piščalka. Neizživete sanje iz mladosti?

Pikec je nato odpeketal v svoj center, malo poteoretizirati o Nitroxu, mene je pa poslal na sončka se učit za četrtkov izpit. Hmm, I don’t think so. Nekako sem prebrala dva stavka in že me je premamil pogled na morje. Preprosto se na morju ne da učit. To bi že lahko vedela. Sprehajala sem se po sončku in fotografirala regato, ko me je že poklical naj pridem zraven na čoln. Waaaa, zakon, free ride. Kaj bi še lepšega. Dragiju sm zapenjala zadrge, mu težila s kapuco in se na koncu z njimi vkrcala na en hud gliser. Z nami sta bla še dva turista, ki sta se šla potapljat, en dive-master, njegova punca in voznik. Ker je bil naš ‘Bad to the bone’ Snowblind hudo izstopajoče poseben, ker pač Nitrox jeklenke niso kar tako in se jih ne da povsod dobiti, smo ga morali tako malo na pol izkrcati v Piranu. Tam se nismo smeli zadrževati, ker je bila voda preplitva, zato smo ga vrgli v vodo 10 m od obale. Pred gručo folka z izbuljenimi očmi, ki so držali v roki svojo kavico in nejeverno boljščali v neoprensko prikazen , ki je prihajala iz morja, sem se totalno nasmejala. To je bil očitno dogodek dneva v Piranu. A hujše jih je šele čakalo. Čez 5 minut se je odplazil nazaj v vodo in strašil z dvema jeklenkama, ki jih je s težavo držal nad glavo. A baje je celotno logistično trpljenje več kot poplačano s potopom. Ko bi bilo vsaj res… Ko smo prispeli do reefa na lokacijo, se je začel bad scenario No1. Inflatorska cev, ki spaja regulator s kompenzatorjem plovnosti se nekako ni prilegala na novo kupljeni Halcyon. Seveda je praksa vse to preveriti pred potopom, a kaj ko takrat jeklenk napolnjenih z nitroksom še ni bilo na obali. Damn. In se je neš potapljač lahko poslovil od prvega potopa. Kaj se ti lahko zgodi hujšega kot to, da se celo zimo veseliš svojega ponovnega potopa in te zjebe ena cev??? Tiho sem sočustvovala z njim, saj bom kaj kmalu na podobnem položaju, sicer potapljačica začetnica, ampak vendar. Kaj pa je lahko samo še hujše od dane situacije? Da se pripreljaš nazaj na obalo, kjer tvoj inštruktor dejansko preveri taisto cev, ki naj ne bi delovala in kar naenkrat deluje…, ker si nihče na čolnu očitno ni upal dovolj pritisniti na zaponko. Hm…bruke No2.

Popoldanske priprave na potop so izgledale že bolj obetavno. Sicer sva stalno čakala Godoja (letečega inštruktorja, ki ga ni bilo nikjer od nikoder), čeprav smo bili domenjeni za uro. Vendar nam je bilo razloženo da na primorskem se to dela zelo počasi, če je le možno se pa raje NE dela. Ob 16h se nam je celo uspelo pririniti na lokacijo neke potopljene ladje na globini 30 metrov. Že je izgledalo vse ok, ko moj dragi naenkrat ne najde svoje maske.  Že smo panično v nejeveri preiskovali čoln in si mislili, da mu tisti dan pač ni bil usojen, ko smo jo zagledali pod ritjo nesposobnega Nemca, ki si jo je očitno hotel kar prilastiti. Po moje se je Snowblindu odvalil kamen od srca, ko je bil tutto completto oblečen in v vodi. Za njim sem gledala mehurčke in mu želela najlepši potop. Na čolnu sva ostala jaz in voznik, kateri me je luštno uporabil za tankačico goriva, ki nam ga je očitno zmanjkalo. ‘A je to’ scena. Še hvala K* za rezervni kanister benzina. Pol ure je minilo kot bi trenil, ko sem zagledala mehurčke in se nestrpno veselila prihoda naših carjev. Pogleda ven inštuktor, se pririne še Nemec. Kje je pa mooooj? Čakam, čakam, okej vidim njegove mehurčke. Vse okej. Baje je bil potop nor, vidli velikega lobsterja, dve mini, vidljivost super in totalno vredno čakanja. Neverjetno, če nekoga ljubiš, kako se lahko popolnoma enako evforično intenzivno veseliš z njim in mu privoščiš srečo. Nazaj smo drveli kot tisti tananananana gliserji iz navtičnih oddaj, ki jih vodi Taji al kaj je že Nor občutek. Sicer malo prevetrana glava, ampak ni bilo prevelike škode:)

Ko smo se razpakirali in raztovorili kar naenkrat zagledam bivšega sošolca iz srednje šole.  Baje je nek dive rescue s 100 potopi, drugače pa totalna propalica, ki sedaj dela kot prodajalec v športni trgovini, faks pa pač…Ni šlo. No niso vsi za vse… sva malo poklepetala in klepetala in….oh …klepetaaaala. In meni je šlo že blazno na živce da model ni dojemal naj se gubi. Moj dragi pa naju je kar pustil pri miru in se pogovarjal z nekim pilotom. Bolj ko ga gledam in namigujem naj me reši, manj mu je bilo jasno. In končno pride naročena mastna pojedinska plošča, ki je inštruktor naročil za vse nas. Vrgli smo riti na ploščad in se basali z mesom kot kakši primati. Namignem sošolcu, da zdaj pa je čas… da pač jem. In model kar stoji zraven in nas gleda kako se hranimo, vmes pa  pribija najbolj neumne pripombe in se samemu sebi reži. Okej, končno moj dragi skonta da mi model res najeda, me pograbi in reče, da greva v pisarno od kluba na debriefing. Se pobereva  in glej glej, model nama kar sledi do shopa. ?!? Ga zajebavam če bo kaj kupil, in še kar ne dojame. Mene je tako ali tako zeblo in sem se pobrala do avta. Hvala bogu mi ni sledil. Ooo, kakšno olajšanje.

Po ’sem pa tja’ dnevu sva bila noro utrujena, film se je za naju končal kar na polovici, torta je še nekak šla cela skuhala sm nama čajčka potem sva pa zaspala kot da bi umrla. Ponavadi mu lahko šarim po laseh, se ga dotikam, mu premikam roke, objemam, poljubljam…a on mirno spi. Sploh ne vem če se zaveda da mu karkoli počnem. Popolnoma je miren v svojem svetu. To noč pa je bilo drugače. Sredi noči ob 2h me zagrabi njegova roka za zapestje, kar se ne zgodi skoraj nikoli. Potem ujame mojo dlan in zastoka. Nekaj je narobe. Sanja? Ne. Bil je buden z nenormalno bolečino v ušesu. Takoj je padel plan, da zjutraj spakirava, obiščeva inštruktorja, pobereva opremo in odpeljeva bolnika na urgenco. Z unetimi ušesi pa ja ni zajebancije. Zjutraj se je stanje malo izboljšalo, tako da je bil sposoben še prebrati nekaj nitrox teorije in odgovarjati na izpitna vprašanja, pri katerih sem mu malo z mojim owd znanjem pomagala..ker tehničarji so očitno že zelo razvajeni s svojimi hudimi Aladini in jim ni potrebno računati po peš poti:) Za ostale potope smo se domenili za 10 maj, tako da jih združimo z mojim owd izpitom v Piranu. Upam, da bo takrat več potapljaške sreče. Kasneje mu je bolečina v ušesu začela popuščati, kar je očitno nakazovalo na problem s pritiskom in ne z vnetjem. Ko sva prispela do Ljubljane, ga je dežurni zdravnik poslal kar na urgenco, češ da je prestar. Na urgenco pa se nama niti ni dalo, glede na to da je bolečina izginila. In sva šla raje na kosilo v Kitajsko. Eni pač znamo uživati, tudi takrat ko gre vse narobe.

Ne glede na vse pripetljaje, četudi bi lahko bili še veliko hujši, vedno uživam vsak preživet trenutek najine sreče. Vem samo eno stvar, ki mi je pomembna. Ni važno kaj počneva, dokler to počneva skupaj. Noro lep vikend, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Najin zahod

Minilo je 6 najlepših mesecev mojega življenja. Vse si postavil na glavo. Kar je bilo prej temno, je sedaj obsijano z lučjo. Predvsem moja vera v prihodnost. Najino prihodnost. Pripadam ti z vsem srcem dušo in telesom. Za vedno.Tvoja*

In sedaj je padla odločitev. Preprosto moram izliti na plan vse svoje občutke, če ne, mi grozi da dokončno znorim. Zame je bilo kar naenkrat vsega preveč. Naj kdorkoli ta zapis razume ali ne, meni je čisto vseeno, ker ga, čeprav naslovljenega Tebi, v glavnem posvečam sebi.

Zdaj mi je kapnilo. Prihajava iz dveh popolnoma različnih svetov. Zakaj se je vse sploh razvilo v tej smeri? Ker ne znam biti sama? Ker si obupno želim samo dotik, pogled in ljubezen? Torej, kako je ob slednji predpostavki mogoče, da sem vedno hotela samo Tebe, če pa vse kar si poželim lahko dobim kjerkoli drugje. Zakaj sem te čakala? Zakaj sploh počneva kar počneva? Toliko vprašanj in brez odgovora.

Oba veva, da boš nekoč odšel. Imam nek občutek, da ti ta misel stalno vrta skozi možgane, pa čeprav sva se oba odločila samo uživati. To me jezi. Od nekdaj si imel občutek, da boš v življenju ostal sam. Verjameš ali ne, tudi jaz. Ali ni to žalostno? In se spet odpira vprašanje; kaj za boga počneva?

Ali te je pritegnila samo moja izkušenost? Moja strast? Verjemi, da se v to vez ne podajam z namenom, da nekoga naučim ljubiti, ker verjamem, da se zaljubljenost zgodi sama po sebi. In verjamem, da od prvega trenutka.  Ampak ti si do mene čutil vedno samo potrebo ter strast. Ali se lahko iz nečesa takega sploh kaj razvije? Jezi me, da preko računalnika izpadeš kot popolnoma drug človek, ko pa sva skupaj te vidno nekaj zadržuje. Kaj misliš da tega ne vem? Misliš da tega ne čutim?

Verjemi, če bi bil moj namen te samo izkoristiti, bi te že davno odvlekla v posteljo. Vendar se s teboj želim ljubiti in ne samo občevati. Kaj takega pa se mogoče nikoli ne bo zgodilo. Šele zdaj mi je jasno.

V temnih večernih urah moj večni optimizem zamenjajo temne misli. In potem se strašno zjezim nad svojo šibkostjo ob misli da sem si spet dovolila se spustiti v novo razmerje. Čez dan se smejem, zvečer pa na mojo dušo pade težka realnost, kateri ne želim pogledati v obraz, kaj šele o njej razmišljati.

Težka resnica ostaja, da naju bo verjetno vedno vezala le strast. Naj se spustiva v to? Je to tisto, česar si želiš? Ali ti predstavljata srečo le strast in njena potešitev ? Ti je to dovolj? Meni ne.

Eto poslušam zvočne droge z naslovom Za mojo Katko. Lsd, če smo natančni. Naj bi me zadelo , energizirlo a men se zdi d itak če u temi ležiš pol ure in te potem nekdo zbudi, si tko al tko čist zaliman ( to je pr men čist splošni učink polurnega popoldanskega spanca )…tko da ne vem… a deluje?  Pr kosilu sm bla mal bol sproščeno nesramna kot običajno…that’s it? Ne vem no. Enivej, se pa sprešujem kva je narobe s pop-tevejevci, da nardijo tak prispevk: mladina je odkrila nov način drogiranja z zvočnimi vibracijami. Lahko se zadanete celo na ti-tubiju… men je to btw zgledal k reklama: pejte probat! Oziroma oni se itak lahk vn vlečejo da so mediji in sam pač splošno poročajo. Sam rečte mi, ker mlad človk ni šou tega takoj probat k je slišu.

Premišlujem če bi se dal nardit podvodn ipod in bi lahko tole uzela na dajv…To bi bil blast! Mogoče pod pritiskom bol deluje Ja ljudje, rahlo se mi je odpeljalo v zadnje pol leta. Spoznala sem ljubezen svojga lajfa (v to sem vsak dan bolj prepričana ker se mava noro dobr), obrnila sm lajf totalno na glavo, pred kratkim postrigla pol metra las in se pobarvala na temno, in in in….šla na dajv tečaj! Še do nedavnega se spomnim tuninih komentarjev na moje začetne objave stila kaj vse sem že počela za tipe…me drugim se učila smučat. Takrat nevedna jaz sem izjavila zelo cinično prijavo: kdo ve mogoče se bom pa mogla še nekoč potapljat začet… Ljudje moji, to res velja: be careful what you wish for. In predrago tuno je zaskrbelo, da se vam ne utopim. Nč bat, pr potaplanju se usi mal utopijo Drgač pa ja, začel se je vse z zajebancijo, čist nedolžno, vam povem. Mam celo familijo dajvrjev drgač; teta, stric, bratranc, sestrična….in sm jih na svojmu rojstnem dnevu mal potipala: kao jst se grem potaplat. Norci so takoj zagrabl in me kr naročil na tečaj u njihov klub, tko d skor nism mela izbire na konc. In ja, sm si rekla: zakaj bi se človk cel lajf neki bal. Za probat je! Kdaj pa, če ne zdej, k smo mladi. Največji problem pr vsem tem je, k nam mediji, starši in družba u glavo ubijajo neke predstave, da je potapljanje nevarno, al pa da smo nesposobni… Sam fuck them! Jst sam pravm : carpe diem in uživat je treba. Kaj pa vem mogoče mi bo pa ušeč.

In in in zdeeej, vm povem po pravici: strah me je k pr norcih, ampak izklopljam te filinge dokler ne pride do neizbežnega soočenja. Do zdej poznam vso teorijo 6 urnih predavanj, kjer so mi predstavl vse možne scenarije, kaj gre lahko narobe…res cheerful. Jeeej! U četrtek mam prvo srečanje z obleko na difovskemu bazenu, kar bo po moje prou kul in sexi…oprijet neopren na men. Joj fotiča bi lahk sabo uzela ane? Pol pa maska, dihalka, plavutke in hop u vodo, mal prvega seznanjanja z vodo. Upam d bomo šli od first base: ”no poglejte otroci bodo rekl: tole je voda. Tekoči medij okoli vas. V njej ne moremo dihati.” Ma bluzm, pizda strah me je da se ne obrukam…Ne, sej plavat znam:) Sam vseen.

Grem jst rajš še mal u banjo trenerat, da ne bom čist porazna

Aja pa en vic dneva k nima nč veze z zgoraj objavljenim:    Mož ženi: ”Draga, a bi midva mal zamenjala položaje…probala kej novga pa tko”       Žena vsa navdušena: ”ja komoooot dragi, ti pejt za likalno mizo jst grem pa prdet na kavč pred tv ”